30 noemvri 2004

Aurangabad, Maharashtra (srceto na Indija...middle of nowhere....bukvalno)

Posle Goa odime vo Bombaj a posle Bombaj odime vo Aurangabad. Stignuvame vo 6 sabajle. Ovoj pat, za cudo, ne gi nosime kuferite. Organiziraa eden star istoshten nosac koi edvaj gi turkashe nasite 14 kuferi i bezbroj racni torbi do skolskiot avtobus. Skoloto nemase svoe kombe. Po pat ne preceka totalna temnica, indijskite gradovi ne poseduvaat osvetluvanje. Ne uspeavme da vidime nishto od istoriskiot Aurangabad koj, osen Delhi, isto taka bil glaven grad na Indija za vreme na mogolskite vladeenja. (neshto i Agra mi se mota niz glava, no nejse) Ne donesoa vo kukja na sred nishto, so dve sluginki, dva sprata, eden balkon, edna tarasa i nula ventilatori. Koga gi zabelezav, t.e koga ne gi zabelezav ventilatorite vo nitu edna od trite prostorii sfativ deka vreme e da se razmisluva za bukiranje na pat za nazad. (toa bese pocetokot na mojata lack of civilisation kriza koja zapocna vednas koga bev prinudena da ja napustam Goa)

Posle dvaeset i cetiri sati potskoknuvanje na indian railways imavme pravo da spieme okolu cetirieset minuti. Se razbira nemavme pravo da se istusirame bidejki sepak toa e luksuz za nekoi glupavi stranci koi moraat da se naucat da ziveat kako pola Indija. Vo 10h ne razbudija I ni rekoa deka vreme e da odime na rabota.

Ucilisteto se sostoi od dve baraki. Novo e, privremeno i nema nikakvi, ama ona nikakvi uslovi. Se smeskaat zlobno koga gi prasuvam dali ke mi organiziraat kompjuter za prezentacijata. Posle toa ke se pokaze deka nema da mi bide potreben bidejki prezentacii ke pravam na sosema drugo mesto.

Nasata uloga deneska se sostoese od nasmevnuvanje, poziranja, objasnuvanje kako toa festivalot koj go organizirame ke bide genijalen i kako vo nego ke mozete da vidite magare koe zboruva (bukvalno). Posle toa sleduva dremenje vo kancelarija. (okolu eden sat)
Kancelarijata se sostoi od nekolku drveni stolici i edna ogromna ogromna fotelja. (moze duri da se narece i tron). Jas normalno se upatuvam kon nea, se nurnuvam i pocnuvam da go razgleduvam skolskiot album. Tamu gledam bezbroj sliki so bracniot par Pinto.

( Sega ke kazam samo deka Pinto family se sopstvenicite na Trajan interneshnl i St. Gzaviers skolite vo Indija. Ke kazam samo toa deka za ucenicite i vrabotenite vo tie ucilishta tie se otecot, sinot , svetiot duh i amen. Tito, Stalin, Lenin, Hitler i site indijski bogovi mozat da im pozavidat na toa so kolkava ljubov, cest i stravopocit (so prvenstvo na prvoto) e obdaruvana taa sveta hristijanska familija koja shto Bombaj go izbrala za svoe carstvo nebesno, svoja Bela Kuka i svoe Vodno. Za Pinto family mozam da napisam roman od 10 toma...ke zapocnam so nekoj post, vo bliska prilika)

Bidejki vo crkvata na nasiot prijatel Isus, mora da ima reT i disciplina, vo kancelarijata vleguva direktorkata na st. Gzaviers i so faca „ish -satano” i ton „aha...sega- ke -te -kazam –na- majka- ti” mi se obrakja – dobro miss, kako ne ti e sram, sedish na stolicata na chairmanot. (chairman’s chair)

Chairman’s chair – vidi bogati. THE CHAIRMAN’S CHAIR????
THE THE CHAIRMAN’S CHAIR?

Sveta inkvizicijo! Kazni me! Ne mi prostuvaj iako ne znaev shto pravev. Frli go prviot kamen.

Stanuvam i si sednuvam na drvenoto ucenicko stolce. Sekomu cergata spored nozete. Koga ke porasnam ke bidam Amejzing Grejs Pinto.

Posle celata herezija, tivkiot sepot na lesna za predviduvanje tema megju site ucitelki i diskretni pogledi kon moja strana, staffot na St. Gzaviers resava deka vreme e da napravime neshto polezno za nivnoto ucilishte.

- Ke odite od klas do klas i ke go reklamirate festivalot. Ke im objasnuvate na ucenicite vo koi aktivnosti ke mozat da ucestvuvaat i ke gi ubedite da im kazat na roditelite da platat 1000 rupii do krajot na nedelata.

(toa ti e vo Indija pettina od nasata zarabotka, 20 dolari, pettina od zarabotkata na roditelite isto taka)

Receno storeno. Lebot mora da se zarabotuva. So mojata germanska prijatelka uspevame da razmenime mislenje dali i kade ima pretstavnishtvo na Aeroflot vo Aurangabad. Resavame toa da go proverime licno denes popladne, pomegju coffee day i iways.(nasata potkrepa i smisla na zivotot )

Vleguvame nenajaveno. Ne tropame na vrata bidejki vratite vo St. GZ i TR IRNTNL se sekogash otvoreni. Decata stanuvaat i recitiraat po silabi – Gu-u-d mo-r-ning miss. Potoa ja stavame na liceto maskata so nasmevka br 5 i pocnuvame da im objasnuvame na decata deka: ke imaat prilika da zemat ucestvo vo megunaroden proekt koj ke gi otkrie nivnite skrieni talenti, vo koj ke naucat neshto za 4 razlicni zemji vo Evropa i ...shto e najvazno, ke imaat prilika da nosat rozovi svetlecki kostimi, naocari za sonce i portokalovi periki

Poslednoto sekojpat gi ubeduva!

Ima okolu 20 ucilnici. Posle devetnaesettata ustata pocnuva da ni se grci kako na Joker od Batman i za sreka ni soopshtuvaat deka vreme e da jademe rucak (dorucak ne ni bese ponuden)

Posle rucak ni soopshtuvaat deka imase izvlekuvanje i deka jas i mojata polska i slovacka prijatelka sme srekni dobitnici na patuvanje vo Jalna kade shto ke bideme smesteni vo narednite dve nedeli. Jalna se naogja na 66 kilometri severno od Aurangabad. Ne se trudete da ja najdete na karta. Posle 24 saati pat, 40 minuti spienje i 3 sati nasmenuvanje i fakanje pena na usta ne stavaat vo skolski avtobus i nasata odiseja prodolzuva. Odime vo gradot na nishtoto. Odime vo Jalna, Tvin Piks na Dekanska Visoramnina. (posle toa ke doznaeme i deka Jalna e Svajcarija vo Indija) Tamu ke ja doziveeme nasata najgolema indijska avantura. Ke jademe Govedsko!!!!!!!!!!!!!!!!! Ke jademe SVETA KRAVA!!!! No, za Jalna ke vi raskazuvam vo naredna prilika….stay tuned.

Epizodata narecena Aurangabad sega zasega zavrshi pred vreme...no ke prodolzi isto taka.